Ivan Skubin je svojemu obsežnemu in impresivnemu kiparskemu opusu v keramiki dodal tudi slikarstvo, ki ga ustvarjalno navdihuje že kakšnih petnajst let. Njegova slikarska dela smo lahko v preteklosti spoznavali na različnih razstavah, a kot pravi, gre tokrat za tisto 'pravo' samostojno razstavo v domačih Brdih.

Slika v abstraktnem slogu z akrili na platno ali papir, načinu, ki mu je najbližji in znotraj katerega lahko izraža svoja mnogotera snovanja. V večplastnost zapisuje spomin, doživeto in odkrito in zarisuje odseve svojih notranjih kontemplativnih pokrajin. Dela sprožajo vrsto asociativnih stanj, konstelacij neznanega v znanem ali obratno. Prepušča, da nas v svoji barviti razgibani zgoščenini in likovni poetiki sama vodijo naprej.

Eden od vidnejših ustvarjalnih impulzov je bil zagotovo večkratno študijsko bivanje v Parizu, kot močan navdih za ciklus slik na papir, kot »iskanje izgubljenega časa«, na kar se  navezuje tudi avtorjevo prebiranje romanesknega cikla Marcela Prousta in naslov pričujoče razstave. Podaja se na skrivnostno potovanje skozi prostor in čas, v svoje lastne, edinstvene dimenzije. Tako ponotranjeno in tankočutno vstopa v esenco in drobce svojega življenja.

Za vsa slikarska dela je značilna bogata paleta, skladnost kompozicije in enkraten abstraktni lirizem, ki razodeva globinsko razumevanje vsebine. Slikarsko površino izgrajuje s potezami in ploskvami oziroma s polaganjem kontrastnih nanosov in snovno zgoščenih barvnih površin. Barva ima svojo simbolno in izrazno moč – je svobodni gradnik neskončnih oblik in izpovedi. Z dinamičnimi lomi, s potezami, fragmenti in strukturami razdelane kompozicije skozi utripanje in vdiranje svetlobe izžarevajo mehkobo, umirjenost in hkrati  živahnost. Poteze so lahko zelo tanke, mehkobne ali pa močno izrazite, široke in hitre, bolj površinske ali prikrite. Ukvarja se z rastjo in izginevanjem, s stopnjevanjem in pojemanjem, s presevanjem in prikrivanjem. V tonsko igrivi gradaciji prestreže trenutek mirovanja in gibanja, tostran in onkraj.
Ivan Skubin je v svoji domišljijski širini postregel z abstrakcijo, ki jo je treba šele odkrivati in prepoznavati, saj njegove slike učinkujejo na moč sugestivno. Nekaj nenavadnega in čarnega je v njih, nekaj kar privablja pogled in zaustavlja trenutek.

Skozi svojo osebno rast, pot in čas tako v svojih stvaritvah išče vedno nova spoznanja, izzive in eksperiment – morda izgubljeni in znova najdeni čas … Slike nagovarjajo k dialogu in pogledu v nepoznane prostore, k pogledu skozi, v iluzijo neke daljave in globine. V njih razkriva svojo razmišljajočo naravo, občutja, razpoloženjska stanja in svobodo duha. Vzajemen dialog med idejo in vsebino nastajajoče podobe postane zlitje zunanjih in notranjih pokrajin, odsevanje urbanih in sanjskih prostorov.
In če se vrnemo nazaj na začetek, k naslovu, lahko najdemo zanimivo povezavo v prepletanju tako Skubinovega kot Proustovega dela. Oba na svoj abstrakten način sporočata, da čas ohranja samo tisto, kar se mu zdi vredno. Umetniško ustvarjanje reši človeka pred minljivostjo in daje življenju neki smisel.

Polona Škodič, umetnostna zgodovinarka