Sprašujem se, ali besede enega prvih »socialistov« v človeški zgodovini veljajo še danes.

Po dva tisoč letih še vedno gradimo svoje dobro počutje izključno na materialnih dobrinah. Zato da si jih pridobimo, si vsiljujemo življenjske, eksistenčne in zlasti delovne pogoje, ki nas v večini primerov izčrpajo in odtujijo; silimo se v proizvodnjo in potrošnjo, v iluziji, da je to edini možen način življenja – in se morda ne zavedamo, da se grebemo za umetnimi željami in potrebami, kot da smo mehanizmi nevidnega sistema, veliko večjega in bolj zapletenega od naših življenj; da proizvajamo, konzumiramo in umiramo … skratka, tudi sami smo blago.

V ameriški družbi je v navadi reči work hard, play hard. Ali je to res tisto, kar si vsak od nas želi? Je življenje res namenjeno le temu, da uživamo v svojem delu? Ali ni mišljeno, da si vzamemo tudi čas in »nahranimo svojo dušo« s kakršno koli dejavnostjo, ki ni zgolj delo?

Delo je »družbeno izsiljevanje in zapor«.